Ali smo z ljubeznijo brez meja vzgojili generacijo, ki se ne zna soočati z zahtevami delovnih mest?
Kot pedagoginja dobro razumem, kako vzgojnitrendi oblikujejo vedenje ljudi.
👵🏻 Starejše generacije so bile vzgajane s strogo disciplino in malo izražene ljubezni.
Naučili so se, da si morajo priznanje in občutek vrednosti prislužiti, pogosto z delom in dosežki.
Vredni so bili le, če so bili uspešni.
Ko so ti posamezniki postali starši, so šli v drugo skrajnost: veliko ljubezni, skoraj nič discipline.
Vodila jih je misel, da disciplina travmatizira.
Rezultat?
👶🏻 Otroci, ki odraščajo v okolju brez jasnih meja, pogosto ne razvijejo odnosa do avtoritete, težje prenašajo frustracije in se slabše spoprijemajo s stresom.
A disciplina ne travmatizira, če je izvedena z ljubeznijo.
Otroci potrebujejo oboje: ljubezen ❤️ in disciplino 🧭.
Tudi če jim ni prijetno, se morajo naučiti pospraviti, počakati, vztrajati, ker jim to koristi.
In kako je to povezano z vodenjem?
Tudi vodje se danes znajdejo v podobni dilemi kot starši: naj zahtevajo ali razumejo?
Rešitev je v ravnovesju med menedžersko vlogo, ki daje prednost nalogam, in voditeljsko, ki daje prednost ljudem.
Biti empatičen in hkrati postavljati jasne, ljubeče meje.
💡 Ljubezen + disciplina.