Nedavno pa sem v zlatarni doživela presenetljivo izkušnjo.
Ko sem vprašala po srebrnih poročnih prstanih 💍, me je prodajalka s precejšnjim poučila, da v svoji karieri še nikoli ni naletela na takšno željo.
Njen ton je nakazoval, da to ni normalno.
In zakaj?
Ker naj bi bili poročni prstani po definiciji zlati, dragi, posebni.
Kot da bi vrednost zakona lahko izmerili v karatih 😁
Jaz mislim, da nakit ne potrebuje astronomskih cen.
Da poročni prstani, ki jih prodajajo za tisoče evrov, nimajo realne vrednosti.
Poznam par, ki je po razdrti zaroki želel prstana vrniti.
Plačala sta več tisoč evrov, ponudili so jima le nekaj sto, ker je vrednost prstana v imenu in ne v kovini.
Zato mi je bil pritisk prodajalke toliko manj razumljiv.
Ni želela razumeti mojih želja, želela je, da začutim sram, da spremenim odločitev, da popustim manipulaciji.
A odnos naredi dobrega prodajalca, ne material.
Če sprejemamo različne okuse, če poslušamo in spoštujemo želje človeka pred nami, takrat prodajamo dobro.
Takrat gradimo zaupanje.
Ne samo v poslu z zlatom, ampak karkoli počnemo.
V tem primeru pa je zlatarna izgubila stranko.
Ne zaradi srebra, ampak zaradi odnosa.
🌱 Najprej odnos. Potem vse ostalo.