Mislim, da imam dovolj dokazovanja, da sem vredna.
Velik del življenja sem preživela v iskanju titul, nazivov, diplom, certifikatov, dobrih ocen in potrditev. 🎓
To ne pomeni, da v te stvari ne verjamem.
Menim, da so pomembne, saj odražajo določeno raven znanja, sposobnosti in kompetenc.
Ampak mislim, da imam dovolj nenehnega pehanja za njimi.
Tudi v coachingu je veliko poudarka na pridobivanju novih nazivov in akreditacij: PCC, MCC, Master Coach in podobno.
In to je odlično in iskreno sem ponosna na kolege, ki jih pridobijo.
Sama pa sem od tega nenehnega dokazovanja že nekoliko utrujena.
V preteklosti sem veliko časa in energije namenila pridobivanju novih nazivov in potrditev.
Zdaj pa mislim, da bi rada predvsem delala.
Naj o mojem delu govorijo reference mojih klientov.
Naj bo moje strokovno delo dokaz mojega znanja.
Naj štejejo učinki, ki jih ima moje delo na ljudi.
Ker je včasih res težko. 😓
Ljudje s perfekcionističnimi težnjami se pogosto ženemo za dosežki in iščemo konkretne dokaze svoje vrednosti.
Še en naziv.
Še en certifikat.
Še ena potrditev, da smo dovolj dobri.
A težava je, da takšno dokazovanje pogosto nima konca.
In vse bolj spoznavam, da moja vrednost kot človeka ni odvisna od nazivov, diplom ali dosežkov.
Vredna sem, ker obstajam.
Vredna sem, ker sem dobra oseba, ker si prizadevam delati dobro in ravnati prav.