Zakaj nas drugi nikoli ne bodo povsem razumeli?

Verjetno poznate rek: Ne sodi človeka, dokler nisi hodil v njegovih čevljih.

Toda v resnici nikoli ne bomo mogli hoditi v čevljih nekoga drugega. Prav tako nikoli ne bomo mogli povsem pogledati na svet skozi njegove oči.

Od rojstva do smrti bomo svet, druge ljudi in tudi sebe doživljali skozi lastno, edinstveno perspektivo.

Po eni strani se to zdi povsem razumljivo, po drugi pa tudi nekoliko žalostno. Ujeti smo namreč v svoj pogled na svet, svoje misli in lastne izkušnje.

Lahko smo empatični, prisluhnemo drugim in poskušamo razumeti njihove občutke. Toda njihovega notranjega sveta nikoli ne moremo doživeti povsem tako, kot ga doživljajo sami.

Psihoterapevt Irvin D. Yalom ta pojav opisuje kot eksistencialno izolacijo.

Vsak od nas ima svoj pogled na svet

Naš pogled na svet ni nujno resnica, ampak je filter, skozi katerega zaznavamo in razumemo dogajanje okoli sebe.

Ta filter se oblikuje vse življenje. Nanj vplivajo genetika, hormoni, fiziologija, pretekle izkušnje, prepričanja, osebnostne značilnosti, vzgoja, družbeno okolje, kultura, mediji, travme, odnosi, trenutno čustveno stanje, vrednote in okoliščine, v katerih se znajdemo.

Način, kako vidimo in doživljamo svet, je torej rezultat številnih dejavnikov.

Kako lahko potem sodimo druge?

Kako lahko presojamo druge ljudi, če nikoli ne moremo v celoti doživeti tega, kar doživljajo oni?

In obratno, tudi drugi ne morejo povsem občutiti tega, kar občutimo mi.

Ste se kdaj, ko ste bili v stiski ali doživljali nekaj neprijetnega, vprašali, ali drugi sploh razumejo, kako se počutite?

Morda ste poskušali svoje občutke opisati, jih razložiti ali pokazati. Pa vendar to še ne pomeni, da je druga oseba zares dojela Vaše doživljanje. Lahko ga razume, ne more pa ga doživeti namesto Vas.

Prav zato včasih težko razumemo, zakaj nekoga določena stvar tako močno prizadene, nas pa se skoraj ne dotakne.

Ne poznamo namreč celotnega njegovega notranjega doživljanja.

Kar je za nas nepomembna malenkost, lahko drugemu povzroči veliko bolečino.

Predstavljajte si na primer izgubo hišnega ljubljenčka. Za nekoga je to »samo pes«, za drugega pa bitje, ki mu je vsak dan prinašalo veselje, toplino in radost.

Zakaj je pomembno, da se tega zavedamo?

To zavedanje je lahko zelo osvobajajoče.

Pomaga nam opustiti pričakovanje, da nas bodo drugi vedno in popolnoma razumeli ali da bomo mi lahko povsem razumeli njih.

Ne iščemo več popolne povezanosti ali nenehne potrditve pri drugih. Lažje sprejmemo, da smo za svoja čustva, misli in vedenja odgovorni sami.

Ob tem spoznamo tudi, da nihče ne more živeti našega življenja in sprejemati odločitev namesto nas. Prav tako tega ne moremo početi za druge.

Od obsojanja k razumevanju

Veliko nesporazumov in konfliktov nastane prav zato, ker pričakujemo, da bodo drugi razmišljali in doživljali svet podobno kot mi.

Ko sprejmemo, da ima vsak človek svojo perspektivo, se lahko napetost zmanjša.

Namesto da bi druge prepričevali v svoj prav, jih poskušamo razumeti.

Ko od drugih ne zahtevamo več, da nas popolnoma razumejo, jim omogočimo, da ostanejo to, kar so. Hkrati pa tudi sebi dovolimo, da smo to, kar smo.

Zavedanje, da drugega nikoli ne moremo razumeti v celoti, nas lahko spodbudi k bolj pristnemu poslušanju.

Poslušanju brez obsojanja in brez projiciranja lastnih izkušenj na druge.

Mir, ki ga prinese sprejemanje

Ko opustimo potrebo po tem, da bi nas drugi popolnoma razumeli, prenehamo pričakovati nekaj, kar v resnici ni mogoče.

S tem se lahko zmanjšajo notranja napetost, občutki zavrnjenosti in misli, da nas »nihče ne razume«.

Lažje sprejmemo, da to ni nujno nekaj osebnega, temveč del naše človeške izkušnje.

In prav v tem je zanimiv paradoks.

Ko sprejmemo, da smo v svojem doživljanju sveta vsak zase edinstveni in da nas nihče ne more popolnoma razumeti, lahko z drugimi začnemo graditi še globljo povezanost.

---