Včasih se znajdem v situaciji, ko moram upravičiti svojo urno postavko, kar pa ni lahko. Pa ne zaradi sebe, ker menim, da jo zaslužim, ampak zaradi drugih, ki ne razumejo zakaj. Sicer je tema neprijetna, vendar se mi zdi pomembno govoriti o tem.
Zelo preprosto bom razložila na primeru, ki nam je vsem znan. Ko kupimo torbico se nam ne zdi nič nenavadnega, da je cena postavljena na 150€. OK, če želimo manj kakovostno torbico, potem ja, zanjo lahko plačamo manj. Če pa hočemo dobro in kakovostno torbico, moramo zanjo plačati malo več.
No, in ko torbico kupimo si predstavljamo, da je moral imeti izdelovalec neke spretnosti. Mogoče je šivilja naredila tečaj in se je potem naučila šivati torbice in je zelo dobra v tem. Pri tem upoštevamo, da je za torbico porabila nekaj časa, potrebovala je tudi material in na koncu je k ceni prištela še svoje delo in postavila ceno 150€. Če jaz postavim isto ceno (pa ne rečem da je takšna, ampak tole jemljem kot primer) pa je moj material znanje, ki sem ga pridobila skozi leta in leta izobraževanja. Res je, da to znanje ni oprijemljivo, sem ga pa prislužila. Ne samo, da sem za izobraževanja in investicijo vase porabila ure in ure študiranja, ampak tudi veliko denarja. Klienti mislijo, da izvedem samo eno uro in potem k tej eni uri prištejem eno uro priprave in to je to. Kaj pa vse tiste ure in denar, ki sem ga porabila, da sem do tega znanja prišla? Da ne govorim, da se še vedno izobražujem in izpopolnjujem ter berem ogromno literature, da svojim klientom ponudim najboljše storitve. :)
No, stane toliko, ker mi je vzelo ure in ure, ne sedaj, ampak enkrat v preteklosti, zaradi česar sedaj lahko ponujam kakovostne storitve. Moj material ni v fizični obliki, amapak v obliki znanja.