Zakoreninjeno je v našem vedenju, v telesu, v samem bitju.
Spremlja nas povsod, za računalnikom, med delom z ljudmi, pri pospravljanju stanovanja ali pripravi kosila.
Perfekcionizem vedno bdi nad nami.
Sporoča nam:
👉 Če to ni popolno, potem jaz nisem dovolj dober.
👉 Kaj bodo rekli drugi?
👉 Kako bodo gledali name?
Težko pustimo stvari nedokončane.
Ženemo se do konca in še malo … da bo res “dovolj dobro”.
In to nas izčrpava.
Ugotovimo, da ne vpliva dobro niti na nas niti na ljudi okrog nas.
Označijo nas kot stroge, dlakocepske, zahtevne.
Mi pa kar ne moremo nehati.
Zapravimo čas za nepomembne podrobnosti, kar vidimo šele kasneje.
Prevzemamo več kot preveč odgovornosti.
Čudimo se, zakaj drugi ne delajo tako kot mi.
Zakaj delajo napake, zakaj ne vidijo tega, kar vidimo mi.
In ja, včasih jim to celo zamerimo.
Ja, to smo mi, perfekcionisti.
❓ Kdaj je čas, da prenehamo?
Takrat, ko smo dovolj utrujeni, ko ne zmoremo več, ko se odločimo za spremembo.
Vendar se da.
Najprej z zavedanjem, da nam perfekcionizem ne koristi.
Potem pa s konkretnimi koraki:
✔️ napišem nekaj, čeprav vem, da ni popolno,
✔️ pustim sobo nepospravljeno,
✔️ naredim stvar na 80 % in rečem: to je ok.
Počasi, a vztrajno, lahko odložimo breme perfekcionizma.