Zakaj “bom raje naredil sam” dolgoročno škodi ekipi in kako coaching pomaga narediti premik
Tudi moja osebna zgodba je prepletena s perfekcionizmom. Z njim živim že celo življenje. Kako se kaže v praksi, lahko ponazorim s primerom delavnice, kjer me je večina udeležencev ocenila z zelo dobro ali odlično. Ena oseba pa je podala nekoliko slabšo oceno.
Namesto razmišljanja o pozitivnih odzivih, ki jih je bilo več kot negativnih, sem razmišljala kaj sem naredila narobe, kaj bi lahko povedala drugače in zakaj nisem bila dovolj dobra.
Realnost je, da nisem popolna, čeprav pogosto stremim k popolnosti.
Sem človek z napakami, kot vsi ostali in tudi jaz naredim slabo delavnico.
Razlika je v tem, kaj naredimo potem. Ali napako sprejmemo kot nekaj, kar smo naredili, ali pa jo povežemo s svojo vrednostjo in začnemo verjeti, da smo zaradi nje slabi.
Vem, da nisem edina, ki ima take občutke, saj nas je veliko s podobnim problemom.
Veliko tudi delam z vodji, ki imajo podoben problem.
Gre za visoko funkcionalne, odgovorne in uspešne ljudi, ki se v sebi nenehno borijo z občutkom, da morajo biti popolni, da bodo dovolj dobri.
Ko takšni ljudje postanejo vodje, pa se perfekcionizem ne kaže več samo v njihovem notranjem svetu. Začne vplivati tudi na ekipo.
Perfekcionizem ni samo visok standard
Ko perfekcionist postane vodja
Perfekcionistični vodja želi stvari narediti kakovostno in brez napak.
Njegovo delo je pogosto zelo natančno in zanesljivo. Pozoren je na podrobnosti, preverja dejstva in postavlja visoke standarde, zase in za druge.
A ravno tukaj se začnejo pojavljati težave. Tak vodja pogosto težko zaupa, da bodo drugi nalogo opravili dovolj dobro. Zato ne delegira, stvari raje naredi sam ali pa pretirano nadzoruje.
V ozadju so pogosto misli, da drugi ne bodo naredili tako dobro, da bo razlaga, kako narediti vzela preveč časa ali pa da bodo standardi in kakovost dela padli.
Na prvi pogled je to lahko videti kot odgovornost ali visoka učinkovitost. Dolgoročno pa ima tak način vodenja visoko ceno.
Takšni vodje so obremenjeni, ekipa pa se ne razvija.
Kaj se zgodi z ekipo?
Ekipa ob perfekcionističnem vodji pogosto postane previdna.
Ljudje se začnejo bati napak, raje molčijo, kot da bi povedali “kaj neumnega”, nehajo predlagati ideje in začnejo skrivati informacije.
Perfekcionistični vodja popravlja delo drugih, namesto da bi zgolj podal povratno informacijo in odgovornost prepustil zaposlenemu. S tem prevzame preveč bremena nase, ekipa pa izgublja motivacijo, samozavest, občutek odgovornosti. Takšna ekipa se ne razvija in ne krepi svojih kompetenc.
Tak vodja pogosto niti ne opazi, da ustvarja okolje strahu.
Ne zato, ker bi bil slab človek, ampak zato, ker ga je strah posledic napak.
In ravno zato pogosto ne vodi ljudi, ampak vodi procese in napake.
Primer iz coachinga
Imela sem klienta, ki je napredoval na vodstveno pozicijo brez predhodnih vodstvenih izkušenj.
Bil je odličen strokovnjak, zato se je podjetje odločilo, da mu omogoči coaching za razvoj vodstvenih kompetenc.
Pri coachingu se je hitro pokazalo, da mu največji izziv niso strokovne naloge, ampak delo z ljudmi.
Najraje se je vračal k strokovnemu delu, ker se je tam počutil samozavestno. Tam je imel občutek kompetentnosti in nadzora. Na vodstveni poziciji pa tega občutka še ni imel.
Veliko sva delala na spremembi miselnosti. Na razumevanju, da ni treba vsega narediti popolno. Da ljudje potrebujejo čas za razvoj. In da ni njegova naloga biti najboljši izvajalec v ekipi. Njegova naloga je bila postati vodja, ob katerem bodo lahko rasli tudi drugi.
Ko je začel spreminjati način razmišljanja, se je začelo spreminjati tudi vedenje. Več je delegiral, bolje postavljal prioritete, lažje sprejemal napake in začel več pozornosti namenjati odnosom z ljudmi.
Najpomembnejši premik pa je bil ta, da je začel razumeti, da ni najpomembnejše to, da zna nalogo najbolje narediti on. Najpomembnejše je, da zna voditi ekipo tako, da bodo to nalogo znali narediti tudi drugi.
Dovolj dobro je novo popolno
Veliko vodij danes ne potrebuje še več produktivnosti, ampak potrebuje dovoljenje, da so lahko tudi samo ljudje, da lahko naredijo napako da njihova vrednost ni odvisna od popolnosti in da vodenje ni nadzor nad vsako podrobnostjo.
Včasih najboljši vodja ni tisti, ki vse naredi popolno, ampak tisti, ob katerem si drugi upajo biti nepopolni, postavljati vprašanja, prevzemati odgovornost in se učiti.
Zato se ob naslednji situaciji, ko bi vas notranje silnice zanesle v perfekcionizem, vprašajte: Kaj je najslabša stvar, ki se lahko realno zgodi, če ta naloga danes ni 100-odstotna, ampak samo 80-odstotna?
Mogoče boste ugotovili, da se svet ne bo sesul, da bo delo še vedno narejeno in da bodo odnosi malo bolj sproščeni ter da ekipa dobila zagon in motivacijo za delo.