Zakaj zavrnitev tako boli?
Ne dolgo nazaj sem od nekega podjetja prejela zavrnitev. Prosila sem jih za sestanek, na katerem bi jim predstavila svoj program, vendar so mi odgovorili, da jih tovrstne storitve trenutno ne zanimajo.
Priznam, zabolelo me je.
Zavrnitev je lahko precej težka.
Delavec prosi za povišico in jo zavrnejo, ker podjetje nima dovolj prihodkov ali dobička. Ne dobimo povabila na razgovor za službo. Povabimo nekoga na zmenek in nas zavrne. Sodelavci nas ne povabijo na pijačo po službi.
Zavrnitev je del življenja. Pa vendar je lahko zelo boleča.
Zakaj nas zavrnitev tako prizadene?
Ob zavrnitvi lahko občutimo strah, jezo, razočaranje, žalost ali sram.
Način, kako se nanjo odzovemo, je lahko povezan tudi z našimi preteklimi izkušnjami. Če smo zavrnitev v otroštvu doživljali kot zelo bolečo ali celo travmatično, lahko to vpliva na naše odzive tudi pozneje.
Lahko se pojavi občutek, da nismo dovolj dobri ali vredni. Lahko nas je strah, da nas bodo drugi zapustili. Postanemo bolj občutljivi na kritiko ali težje zaupamo drugim.
Nekateri začnejo pretirano ugajati, da bi bili sprejeti. Drugi se zatečejo v perfekcionizem: če bom dovolj dober, dovolj uspešen, dovolj popoln, me morda ne bodo zavrnili.
Spet drugi se zaščitijo tako, da se umaknejo, upirajo ali zavrnitev pričakujejo že vnaprej.
Zavrnitev je lahko informacija, ne sodba o naši vrednosti.
Tudi zavračati ni vedno lahko
Vodje se pogosto znajdejo tudi na drugi strani.
Sodelavcu morajo povedati, da povišica trenutno ni mogoča. Da njegovega predloga ne bodo sprejeli. Da ne bo napredoval. Da njegove želje ali pričakovanja v tem trenutku ni mogoče uresničiti.
In tudi vodjo je lahko strah takšnega pogovora.
Kako bo sodelavec reagiral? Bo jezen? Bo razočaran? Se bo uprl? Se bo odnos poslabšal?
Včasih so takšni strahovi tudi posledica preteklih slabih izkušenj z zahtevnimi ali neprimernimi odzivi.
Kako torej zavrniti človeka na način, ki je hkrati jasen in spoštljiv?
Bodimo empatični, vendar jasni
Najprej je pomembna empatija.
Ne vemo, kakšne izkušnje ima oseba z zavrnitvijo in kaj zanjo ta konkretna situacija pomeni. Zato je pomembno, da prisluhnemo njenim pomislekom, vprašanjem, dvomom in tudi odporu.
Poskušamo razumeti njen pogled.
Ob tem pa ostajamo mirni in se čustveno ne zapletemo v situacijo.
Empatija namreč ne pomeni, da moramo človeku ugoditi.
Če povišice ne moremo odobriti, pri tej odločitvi ostanemo. Vendar pojasnimo, zakaj je tako.
Hkrati lahko priznamo trud in prispevek sodelavca.
Ljudje lažje sprejmejo NE, če razumejo zakaj.
Ljudje potrebujejo razlago
Ko ne razumemo, zakaj se nekaj dogaja, si razloge pogosto začnemo razlagati sami.
Nisem dovolj dober. Ne cenijo mojega dela.Vodja me ne mara. Zame tukaj ni prihodnosti.
Razlaga in informacije pomagajo človeku razumeti situacijo: narediti smisel iz tega, kar se dogaja.
Zato je pomembno, da vodja pove toliko, kolikor lahko pove, ter jasno pojasni razloge za odločitev.
Pri tem ne obljubljamo stvari, ki jih ne moremo izpolniti samo zato, da bi osebo v tistem trenutku pomirili.
Če na primer rečemo, da bomo čez tri mesece zagotovo ponovno pogledali povišico in če tega v resnici ne moremo obljubiti, smo težavo samo prestavili.
Čez tri mesece bo sodelavec ponovno prišel do nas.
Če obljube tudi takrat ne bomo mogli izpolniti, bomo lahko še dodatno načeli zaupanje.
Sprašujmo in iščimo možnosti
Zavrnitev pa še ne pomeni nujno konca pogovora.
Če sodelavec prosi za povišico, ga lahko vprašamo:
Kaj je razlog, da vam je povišica trenutno tako pomembna? Kaj bi za vas pomenila? Kaj bi vam še lahko pomagalo? Katere druge možnosti bi bile za vas sprejemljive?
Morda odkrijemo, da v ozadju ni samo denar.
Morda si človek želi priznanja. Več odgovornosti. Fleksibilnejši delovni čas. Razvoj. Napredovanje. Več avtonomije.
Morda lahko najdemo drugo rešitev.
Pomembno je, da se iz vprašanja Zakaj tega ne moremo? premaknemo k vprašanju: Kaj lahko naredimo?
Kaj so naslednji koraki? Kaj je v naši moči? Kaj lahko spremenimo? Kakšno podporo lahko vodja ponudi?
Pomembno je ločiti poslovno odločitev od osebne vrednosti.
Zavrnitev ni lahka za nobeno stran
Ne za tistega, ki zavrača, in ne za tistega, ki zavrnitev prejema.
Ko sem sama pred kratkim prejela zavrnitev, sem najprej morala prepoznati, zakaj me je tako prizadela.
Potem pa narediti nekaj zelo pomembnega: ločiti poslovno odločitev podjetja od svoje osebne vrednosti.
Podjetje se ni odločilo za sodelovanje z mano.
To ne pomeni, da sem slaba v svojem delu.
Razlogov je lahko veliko. Morda trenutek ni pravi. Morda imajo druge prioritete. Morda že sodelujejo z nekom drugim. Morda trenutno potrebujejo vsebine, ki jih sama ne ponujam.
Zavrnitev je informacija.
Ni nujno sodba o naši vrednosti.
In morda je prav v tem ena pomembnejših veščin, ki jih lahko razvijamo: da znamo slišati NE, ne da bi iz tega naredili zgodbo o tem, kdo smo.
Kaj vi naredite, ko se soočate z zavrnitvijo: jo hitro spustite ali jo še nekaj časa nosite s seboj?
Sem dr. Marijeta Kobetič, certificirana coachinja in svetovalka z mednarodnimi akreditacijami EMCC (EIA Practitioner) ter ICF (ACC, ACTC). Specializirana sem za razvoj vodstvenih kompetenc, svetovanje vodjem in podporo organizacijam pri gradnji sodobne vodstvene kulture. V podjetjih izvajam individualni in timski coaching ter razvojne programe ter delavnice za krepitev vodstvenih veščin in učinkovitega vodenja. Sem doktorica znanosti s področja pedagogike in transakcijska analitičarka – svetovalka (Transactional Analyst – Counsellor). Predavam na Fakulteti za uporabne družbene študije.
Za več info pokličite na 040 860 037 ali pišite na marijeta@pisanapreslica.si