Večino časa se ravnamo po tem, kar nam možgani pravijo, da je res. Dokončamo nalogo, čeprav smo izčrpani. Prevzamemo še več odgovornosti, kot jih zmoremo. Naredimo več, kot moramo. Ne zato, ker bi bilo to smiselno, ampak zato, ker nas je strah našega notranjega občutka, da nismo dovolj dobri, včasih pa tudi kaj si bodo drugi mislili o nas.
Možgani so pri tem zelo prepričljivi. A pogosto nam ne govorijo resnice, temveč stare vzorce.
Vedenja, ki so nam nekoč koristila
V otroštvu razvijemo vedenja, s katerimi si zagotovimo tisto, kar potrebujemo. Pogosto gre za pozornost, sprejetost, ljubezen. Da smo bili ljubljeni, sprejeti in da smo dobili pozornost, smo se prilagodili tistemu, kar smo mislili, da drugi pričakujejo od nas. Na primer, če smo bili pohvaljeni, ko smo bili uspešni, smo se naučili, da moramo biti vedno odlični, da se moramo truditi, da moramo narediti več.
Ta strategija nam dolgo služi. Prinese rezultate, priznanje, napredovanje. Navzven deluje kot uspeh.
Ko strategija začne delati proti nam
Potem pa pride trenutek, ko ista strategija ne deluje več.
To pogosto vidim pri vodjih: nadpovprečno delovni, odgovorni, izjemno kompetentni. Ljudje, ki vedno naredijo več, kot je treba. A hkrati zafrustrirani, razočarani nad ekipami in pogosto na robu izgorelosti.
Ker so do sebe izjemno strogi, so enako strogi tudi do drugih. Od ekipe pričakujejo enake standarde, enako zavzetost, enako perfekcijo. Ko tega ne dobijo, raje naredijo sami. Rezultat? Še več dela, še več nadzora, še več izčrpanosti. Navzven to izgleda kot mikromenedžiranje. Znotraj pa kot tiha utrujenost in občutek, da si sam za vse.
Ko možgani ustvarjajo realnost, ki nas izčrpava
Možgani nam neprestano ponavljajo ista sporočila: Nisi dovolj dober. Če ne boš vsega naredil sam, ne bo narejeno prav. Drugi ne zmorejo tako kot ti. Če popustiš, boš izgubil nadzor.
Ta prepričanja smo razvili v otroštvu, kasneje v življenju nas pogosto omejujejo. Ne vodijo več v uspeh, ampak v napetost, konflikte in izgorelost.
Kako prepoznamo, da nam možgani lažejo?
Preprosto: po občutku v telesu in v odnosih. Ko smo stalno utrujeni. Ko smo razdražljivi. Ko se vrtimo v istih konfliktih. Ko imamo občutek, da kljub trudu ni miru. Ko čutimo, da ne zmoremo več in da je potrebno nekaj spremeniti.
Kako spremenimo stare vzorce?
Eden najmočnejših korakov je preverjanje realnosti pri drugih ljudeh. Pri sodelavcih, ki jih cenimo in ki v podobnih situacijah delujejo bolj mirno, bolj učinkovito, z manj napora.
Namesto, da se sprašujemo kaj delam narobe, se raje vprašajmo kako bi to videla in kaj bi naredila oseba, ki nima mojih notranjih pritiskov?
Najtežji korak: biti bolj nežen do sebe
Večina ljudi je do sebe bistveno bolj stroga kot do drugih. Drugim bi svetovali počitek, razumevanje, meje. Sebi pa pritisk, disciplino in še več truda.
Zelo dober način kako to spremenimo je, da se vprašamo: Če bi bil v moji situaciji moj otrok, partner ali najboljši prijatelj, kaj bi mu svetoval?
In potem točno ta nasvet poskusiti vzeti zase.
Ker resnična sprememba ne pride iz več pritiska, ampak iz bolj realnega odnosa do sebe.
Možgani nam pogosto lažejo.
A dobra novica je, da se lahko naučimo poslušati drugače.