Vsak od nas se zaveda, da nas nekoč ne bo več, a notranji svet to težko sprejme.
Minljivost lahko nezavedno doživljamo kot grožnjo, ki se prepleta z našim vsakdanom.
Ker globoko v sebi vemo, da nas nekoč ne bo, iščemo načine, da bi nekaj od nas ostalo.
Da bi pustili vtis:
➡️ Živimo lahko preko svojih otrok: jih spodbujamo ali silimo, da počnejo tisto, česar sami nismo uspeli, da bi se skozi njih simbolno ohranili.
➡️ Lahko poskušamo to doseči z idejami, dosežki, s tem, da naš pogled na svet ostane živ tudi po nas.
➡️ Ali pa z vplivom na druge: želimo, da mislijo, čutijo, delajo tako, kot se zdi prav nam.
Zato se včasih oklepamo svojih stališč, ker globoko v sebi upamo, da bomo tako živeli večno.
A resnično živimo šele, ko se sprijaznimo z minljivostjo.
S svojo in vsega, kar nas obdaja.
🥀 Takrat manj potrebujemo imeti prav.
🥀 Bolj cenimo trenutek.
🥀 Lažje odpuščamo in spuščamo.
🥀 Lažje se povežemo z drugimi.