Ste že kdaj spoznali človeka, ki ne zna reči “ne”, ki je zelo ustrežljiv in rad pomaga? Takšni ljudje so zelo prijazni, ustrežljivi, veliko se opravičujejo. Morda so malo nerodni, pogosto se nagibajo naprej, ker želijo pokazati, da ugajajo. Vedno so pripravljeni pomagati, hitro rečejo, da bodo pomagali, že sami predlagajo rešitve, še preden jih kdo prosi za pomoč. Pogosto nimajo izraženega mnenja ali pa se obotavljajo, preden ga izrazijo. V konfliktnih situacijah se raje umaknejo in popustijo. So zelo empatični in pogosto dajejo prednost drugim pred sabo, kar lahko daje vtis nesamozavestnosti.
Tak primer je ekstremen, a dejstvo je, da se vsi kdaj pa kdaj znajdemo v situaciji, ko ne moremo reči “ne”. Kljub temu pa obstaja veliko ljudi, ki imajo s tem resne težave.
Razloge za težavo pri reči “ne” lahko pogosto najdemo v naši preteklosti, vzgoji in življenjskih izkušnjah.
Razlogi zakaj ne moremo reči “ne”
- Vloga v družini
V družinah, v katerih smo odraščali, smo morda pogosto skrbeli za čustva drugih. Lahko so od nas pričakovali, da bomo poskrbeli za zadovoljstvo ljudi okoli nas. Naučili smo se, da se ljudje bolje počutijo, če naredimo, kar nas prosijo, kar nas je vodilo, da smos e tudi mi dobro počutili. - Visoka pričakovanja staršev
Starši so morda imeli zelo visoka pričakovanja in stroge odnose. Otrok, da bi se izognil razočaranju staršev, ni ugovarjal, saj je tvegal jezo in neodobravanje. Tako se je podredil in vedno potrjeval, da bo naredil, kar starši želijo. Podobno vedenje so starši lahko dosegli z vzbujanjem občutkov krivde. - Izogibanje konfliktom
V nekaterih družinah je bilo prepovedano izražati jezo ali imeti konflikte. Posameznik se je izogibal konfliktom ali razočaranju staršev tako, da se ni nikoli zoperstavil in je vedno rekel “da”. - Občutki manjvrednosti
Posameznik se lahko počuti, da ni vreden ali da je slabši od drugih. Zato se vedno prilagodi idejam drugih in ne izraža svojih želj ali potreb. - Želja po sprejetju
Morda si želimo biti všečni in to dosežemo tako, da se vedno strinjamo in nikoli ne rečemo, da nečesa ne bomo naredili.
Posledice v odraslosti
V otroštvu nam je takšen način vedenja lahko koristil. Ko smo se prilagodili staršem, učiteljem ali vrstnikom, smo bili sprejeti, saj smo delovali nekonfliktno in ustrežljivo.
V odraslosti pa se pogosto zgodi, da nam takšno vedenje lahko začne škoditi.
Predstavljajte si posameznika, ki v službi ne zna reči “ne”. Poleg svojega rednega dela sprejema tudi dodatno delo nadrejenih in sodelavcev. Nekaj časa to lahko počne, dolgoročno pa to vodi do preobremenjenosti in izgorelosti.
Tak posameznik ima lahko tudi težave pri izražanju svojega mnenja. Pri svojem delu srečam ljudi, ki ne izražajo svojega mnenja, kar lahko postane moteče v delovnem okolju. Nadrejeni jih pogosto ne smatrajo kot odločne, čeprav bi si želeli, da so. Najpogostejša težava je pomanjkanje samozavesti. Takšni ljudje niso prepričani, kako bodo drugi sprejeli njihovo mnenje, čeprav so morda strokovnjaki na svojem področju.
Kaj lahko naredimo?
- Zavedanje težave
Najprej se moramo zavedati, da imamo s tem težavo. Na to nas lahko opozorijo naši domači, nadrejeni ali partner, ki opazi, da pogosto ugajamo drugim na lastno škodo. - Postavljanje mej
Začeti moramo postavljati meje. To ne pomeni, da smo nesramni ali egoistični, temveč, da najprej poskrbimo zase, da bomo imeli energijo za pomoč drugim, ko jo zares potrebujejo. Splošno pravilo je: “Ne delajmo za druge tistega, kar lahko naredijo sami.” - Vadimo reči “ne”
Vadite reči “ne” na področjih, kjer se počutite bolj samozavestni, nato pa to razširite na druga področja. Pomembno je, da najprej poskrbite zase. - Izražanje mnenja
Vadite izražati svoje mnenje. Začnite v zasebnem okolju, z domačimi, nato pa to prenesite tudi na druga področja. - Delo na samozavesti
Delajte na svoji samozavesti. Postavite sebe na prvo mesto in se vprašajte: “Ali si to tudi jaz želim? Imam čas za to? Kaj si jaz želim?”
Zavedanje svojih potreb in postavljanje mej sta ključna koraka, da zaživimo bolj uravnoteženo in zadovoljno življenje.