Ste že kdaj imeli občutek, da bi lahko naredili več? Ali pa drugače, kot ste?
In ta občutek vas spremlja znova in znova. Opravljate vsakodnevne stvari, ko se nenadoma v mislih pojavi nek dogodek. Lahko iz preteklega tedna, ko ste opravili določeno nalogo, ali pa celo izpred nekaj let.
In misel vam reče: Kako ste lahko naredili kaj takega? Kako ste lahko rekli to? Zakaj niste odreagirali drugače? Kaj si bodo drugi mislili o vas?
Ob tem se ne zgodi le nekaj v glavi. Pogosto se ob takšnih mislih odzove tudi telo. Morda začutite stisk v prsih, napetost v ramenih, cmok v želodcu ali nemir v telesu. Vse to so signali, da telo zaznava pritisk, še preden ga zavestno ubesedimo.
Takšne misli vas preokupirajo, so vsiljive in vam pokvarijo razpoloženje. Povzročijo, da se počutite slabo, kot da je z vami nekaj narobe in ste grozna oseba, ki ni dovolj dobra in vredna.
Pomembno je vedeti, da to niso objektivne resnice o vas, temveč misli.
In te misli pogosto prihajajo iz notranjega kritika, ki je bil oblikovan skozi pretekle izkušnje, pričakovanja in pogoje, pod katerimi smo se učili biti sprejeti. Ta glas ni vaša osebnost in ne pove, kdo vi v resnici ste.
Zakaj pride do tega?
Velikokrat je to povezano s perfekcionizmom, ki ima korenine v naši preteklosti. Če smo odraščali v okolju, kjer je bila ljubezen staršev pogojena, smo dobivali sporočilo, da bomo sprejeti in ljubljeni le, če bomo izpolnjevali določene kriterije.
Naučili smo se, da smo bolj sprejeti, če smo pridni, če ubogamo in če naredimo tako, kot drugi pričakujejo. Ta način delovanja nato prenesemo tudi drugam v življenju. Če ugajamo drugim in dosegamo rezultate, smo sprejeti in v redu.
Ko kasneje v življenju naredimo napako, razmišljamo zelo črno-belo, kot da napaka pomeni, da nismo dovolj dobri. In prav zato se pojavljajo te vsiljive misli, ki nam sporočajo, da nismo dovolj, in ob napakah se resnično počutimo slabo.
Kako priti ven iz tega?
Ko se pojavi takšna misel, ji ne dovolimo, da nas vrže iz tira. Ne dajemo ji posebnega pomena, hkrati pa je tudi ne ignoriramo.
Pomembno je, da se najprej za trenutek ustavimo in zaznamo, kaj se ob tem dogaja v telesu.
Kje čutimo napetost? Kaj se v nas zgodi, ko se pojavi ta misel?
Misel, ki pride, lahko preprosto opazimo, ne da bi jo potiskali stran in ne da bi ji dajali prevelik pomen. Ozavestimo jo, opazujemo in ji ne pripisujemo prevelike teže. Lahko se ji celo zahvalimo ter sebe ne enačimo s to mislijo.
Nato si poskusimo dati protiutež. Rečemo si, da ta misel ni nujno resnična. Da je morda res, da smo naredili napako, a to ne pomeni, da smo slaba oseba. Pomeni le, da smo naredili napako.
Pomemben korak je tudi, da se vprašamo: kaj bi v takšni situaciji rekli prijatelju, sorodniku ali otroku, ki bi povedal isto zgodbo? Bi mu rekli, da ni dovolj dober? Ali bi mu rekli, da je naredil, kar je zmogel, in da se iz napake lahko nekaj nauči?
Tisto, kar bi rekli njim, lahko, zavestno in z namenom, začnemo govoriti tudi sebi.
Kaj še?
Realno pogledamo, kakšne so dejanske posledice napake, in poskušamo razmisliti o možnih rešitvah. Vprašamo se, kaj se lahko iz te izkušnje naučimo in kaj bomo naslednjič naredili drugače.
Hkrati si povemo, da smo naredili največ, kar smo v tistem trenutku zmogli. Da smo v redu. Da smo dovolj dobri. In da je povsem normalno delati napake, saj smo vendar ljudje.
Razmislimo tudi, kako pomembna je ta naloga in ali je res vredno, da se zaradi nje tako zelo obremenjujemo. Vse naloge niso enakovredne in nekatere lahko, povsem zavestno, opravimo tudi manj popolno.
Trening možganov
Ta način razmišljanja ponavljamo, saj gre za trening možganov. Naši možgani so se naučili, da se osredotočajo na napake in na to, kako slabi smo. Zdaj pa jih želimo trenirati drugače, da sprejemamo sebe, da verjamemo, da smo dovolj dobri, in da napake ne pomenijo ogroženosti naše vrednosti.
Takšen način odzivanja je proces. Ni instant rešitev in ne zgodi se čez noč, da spremenimo vedenje. Gre za trening možganov, ki so se dolga leta učili samokritike, osredotočanja na napake in pretirane odgovornosti.
Zdaj se učijo nekaj novega: sprejemanja, zaupanja vase in bolj stabilnega odnosa do sebe.