Perfekcionizem je v naši družbi zelo sprejemljiv način delovanja.
Perfekcionisti so pogosto nagrajeni za svoj trud. Cenjeni so med sodelavci in navzven so videti kot zanesljivi delavci, skrbni ljudje z občutkom za detajle.
To je zunanji vtis. Znotraj perfekcionista pa potekajo zapleteni procesi, ki pogosto segajo v preteklost posameznika.
Notranji svet perfekcionista
Pogosto gre za potrebo po dokazovanju, da so dovolj dobri, da so vredni, da smejo obstajati, da so lahko ljubljeni. Postavljajo si visoke kriterije za uspeh in svojo vrednost povezujejo z dosežki in rezultati. Na zunaj so videti uspešni. Če naloge opravijo dobro, so pohvaljeni, in če je njihov trud opazen, se počutijo dobro.
Če teh kriterijev ne dosežejo, pa se lahko počutijo slabo.
Visoka pričakovanja do sebe in drugih
Perfekcionisti ne postavljajo visokih meril samo sebi, temveč tudi drugim. Tipičen primer je starš, ki od otroka pričakuje najboljše ocene, brezhibno urejeno sobo, vzorno vedenje doma in v šoli in je razburjen, kadar otrok česa od tega ne doseže.
Na delovnem mestu perfekcionista prepoznamo po tem, da sodelavcem postavlja visoke cilje, se pretirano osredotoča na detajle, je izredno urejen, zahteva brezhibnost pri delu, tako od sebe kot od drugih.
O tem si lahko več ogledate tudi v videu na temo perfekcionizma.
Ko perfekcionizem ovira
Čeprav perfekcionisti pogosto delujejo uspešno, jih lahko njihov notranji kritik tudi močno zavira. Ta glas v njih je lahko tako glasen, da jih ena sama napaka ali zamuda, tudi če ni njihova krivda, povsem vrže iz ravnotežja. Pričnejo se obtoževati, slabo spijo, občutijo pretirano odgovornost. Pogosto prevzamejo tudi odgovornost drugih.
Perfekcionist se je običajno v preteklosti naučil, da mora biti strog do sebe, najverjetneje zato, ker so bili drugi strogi do njega. Spomnimo se prej omenjenega primera strogega starša. In ker se je naučil biti strog do sebe, ne zna biti nežen do sebe.
Umetnost sprejemanja sebe
Zato je ključno, da se perfekcionist nauči sprejemati sebe, z vsemi napakami vred. Nihče ni popoln, in tudi če si neprestano prizadeva za popolnost, je verjetno nikoli ne bo dosegel.
Prav tako se mora nehati primerjati z drugimi. Vedno bo nekdo, ki je boljši, bolj iznajdljiv, bolj uspešen. In to je v redu. Pomembneje je, da se primerja sam s sabo. Kakšen je danes v primerjavi s tem, kakšen je bil v preteklosti. Šele takrat bo res lahko videl, kako zelo je napredoval.
Dovolj je tudi 80 odstotkov
Ni nujno, da vse naredi stoodstotno popolno. Določene stvari lahko opravi tudi z 80-odstotno natančnostjo. Pomembno je, da zna ločiti med tistim, kar zahteva več pozornosti, in tistim, kjer si lahko dovoli več sproščenosti.
In predvsem, da je nežen do sebe. Ni se potrebno gnati do onemoglosti. Pomembno si je vzeti tudi čas zase. Dovoliti si počitek, razvajanje, umirjenost, nekaj, kar nas sprošča in zadovolji.
Kako pa vi doživljate svoj perfekcionizem?